Pohodne poti

Baragova pohodna pot
Baragova pohodna pot je že poldrugo desetletje priljubljena med pohodniki. Večji del poti se odvija po prijetni gozdni ali travnati pokrajini, celotna krožna pot pa je dolga 18 km. Pot po Baragovi življenjski poti se začenja v Trebnjem pred župnijsko cerkvijo Marijinega vnebovzetja, kjer je tudi  Baragov kip. Nadaljuje se v Malo vas in mimo Knežje vasi v Dobrnič ter se preko Grmade in Vrhtrebnjega vrača v Trebnje. Vsebuje tri življenjske postaje Friderika Barage: Trebnje, Malo vas in Dobrnič ter se dopolnjuje s kvalitetno ostalo ponudbo v tem prostoru. Organiziran pohod je konec junija v okviru spominskega dneva občine Trebnje - Baragovega dneva. 
Baragova pot - zloženka 

 

Pohodna pot iz Trebnjega na Vrhtrebnje
Pot iz Trebnjega na Vrhtrebnje se začne v Trebnjem pri vhodu v Trebanjski grad, kjer je  informativna tabla, ki opisuje Baragovo pohodno pot – krožno pot po življenjski poti Friderika Barage. Do Vrhtrebnjega se prehodi le njen prvi del, pot  je markirana, v začetku pa se zložno vzpenja po mešanem gozdu. 

 

Pot na Ostri vrh
Pot na Ostri vrh začnemo na Rdečem Kalu pri Dobrniču na križišču pri domačiji »Kresal«, kjer je tudi smerna tabla in začetek markirane poti. Po cesti gremo približno 50 metrov, nato pa zavijemo levo na gozdno cesto, katera nas vodi nad Lazom, mimo kraških jam Koprivnice ter Male in Velike Vratnice, ki pa so dostopne samo z jamarsko opremo. Kmalu pridemo do konca gozdne ceste, kjer pot zavije levo v gozd. 

 

Poti po Dobrniški dolini sestavljajo 4 krožne poti (POT D1,POT D2, Pot D3in Pot D4), ki imajo začetno in končno točko v Dobrniču in več odsekov, ki dopolnjujejo krožne poti in nas pripeljejo prav do vseh vasi v KS Dobrnič. Odsek pomeni, da se moramo, če ne poznamo terena, po isti poti vrniti nazaj na krožno pot. Vsak si lahko, glede na svoje želje in razpoložljivi čas, izbere del poti, ki ga bo prehodil. Pot je dobro označena. Večjih vzponov ni, so le krajši in manj zahtevni. Izjemi sta le odseka Lisec in Šahovec.


Sončkova pot
Na obrobju Trebnjega, v vasi Studenec se nahaja dobro označena gozdna pot, primerna za sprehod ali tek. Imenuje se »Sončkova pot«, čeprav je nekaterim znana tudi kot pot »V kotlu«. Dolga je 2800 m, če pa se vrnete po njej na izhodišče, boste naredili okoli 5600 m, kar je ravno pravšnja razdalja, da se dobro razgibate in koristno izkoristite prosti čas. 


Vinogradniške pešpoti
Vinogradniške pešpoti vodijo po krajnih obronkih dolenjskega vinogradniškega področja, kjer se prideluje predvsem cviček.

Ponujajo se tri zelo slikovite pešpoti, od katerih sta dve krožni. Markirane so z rumenim trtnim listom in modrim grozdom, rdeči vrček pa označuje gostinsko ponudbo na poti. Pešpoti potekajo po razgibanih, prijaznih vinorodnih goricah, mimo skrbno negovanih vinogradov in značilnih dolenjskih zidanic. Poti so prehodne v vseh letnih časih, še posebno zanimive pa so v času trgatve in po njej. Tudi pozimi, ko so višji hribi težje dostopni, se lahko podate na eno izmed poti in si naberete kondicijo za spomladanske podvige. Na vseh poteh se ponuja čudovit razgled na sosednje gorice, po dolenjskem in zasavskem gričevju ter Kamniških in Julijskih Alpah. Izhodišče za pohod po vinogradniških pešpoteh je Čatež pod Zaplazom, ki je poznan kot zaključna točka Levstikove poti od Litije do Čateža. Na pohodne poti pa se lahko vključite tudi iz ostalih krajev.

 

Dolnjedolenjska vinska cesta 
Dolnjedolenjska vinska cesta poteka čez vinorodno območje Gradišča in Rihpovca ter sega vse do Trške gore. Trasa je speljana iz Trebnjega na Gradišče, ki vključuje tudi bližnjo Staro goro in Debenec, od tam pa na Rihpovec, kjer se vinorodno območje v občini Trebnje konča in se nadaljuje preko Karteljevega proti Trški gori in naprej na Otočec. Drugi krak je speljan proti Šmarješkim toplicam in Vinjemu vrhu, pot pa se konča v Dobruški vasi. 

 

Zaplaške stezice
Gozdna pot Zaplaške stezice vas popelje v osrčje zaplaškega gozda z izredno pestro sestavo drevesnih in rastlinskih vrst ter v zavetje Zaplaške Marije, saj je v neposredni bližini romarska cerkev Matere božje, znana kot »Dolenjsko Brezje«, in vam tako ponuja sozvočje narave in duha. Tukaj je našel svoj mir tudi pater Simon Ašič, znani zeliščar stiškega samostana.

Zaplaške stezice sestavljata pravzaprav dve poti: daljša je dolga približno 3 km, krajša pa 1 km. Obe sta krožni, začneta in končata se na Zaplazu, v neposredni bližini romarske cerkve.


Po sledeh Jurija Kozjaka
Pohodna pot »Po sledeh Jurija Kozjaka« v celoti poteka znotraj meja Krajevne skupnosti Knežja vas v občini Trebnje in se nahaja v skrajnem severnem delu Suhe Krajine. Skupna dolžina poti znaša malo manj kot 12 km, višinska razlika med izhodiščno točko in najvišjo točko poti pa 116 m. Pot gre dvakrat navzdol in navzgor, največja višinska razlika pa je 156 m.

 

Pot Temenica
Začetek pešpoti je pri gradu Trebnje, kjer je izhodišče planinske poti na Vrhtrebnje, mimo pa poteka tudi Baragova pohodna pot. Od gradu se je potrebno spustiti dobrih 100 m skozi gozd do ceste na Odrgo, jo prečkati in nadaljevati mimo Kukenberka po kolovozni poti, vzporedno s tokom Temenice do Dolenjega Podboršta pri Trebnjem, gručastega naselja na terasi nad dolino reke Temenice. Po lokalni poti se iz vasi spustite po nadvozu nad cesto proti Trimu do križišča z regionalno cesto Trebnje - Mirna Peč v Dolenji Nemški vasi. Regionalna cesta vas vodi do železniške postaje Ponikve, vi pa se nekaj 10 m pred njo pri Zakrajškovem mlinu (Gorenje Ponikve 2) spustite levo po kamnitih stopnicah na pot po bregu Temenice do rup ali pa ob kapelici po lokalni cesti proti Grmu do podružnične cerkve svete Marjete. 


Popotovanje po Levstikovi poti
Leta 1987 se je v starem mestnem središču Litije zbralo 397 ljubiteljev pohodov iz vseh koncev Slovenije in se prvič odpravilo po poti, ki jo je v potopisu Popotovanje od Litije do Čateža opisal pesnik in pripovednik Fran Levstik. Odslej se na Martinovo soboto (2. soboto v mesecu novembru) v Litiji vsako leto zbere množica ljudi, ki se odpravi po tej prijetni in ne preveč naporni poti ter podoživlja Levstikovo pripoved o lepotah krajev ob poti, o ljudeh in o svojih doživljajih. Seveda je ta 21 kilometrov dolga pot primerna za hojo in nabiranje kondicije skozi vse leto, je pa prav posebno doživetje, če jo človek prehodi na dan, ko se je nanjo odpravil tudi Fran Levstik. Pot je v dvajsetih letih, odkar so jo oživili, postala priljubljena in znana po vsej Evropi. 

 

Pot Mare Rupene
Pot Mare Rupene je odcep evropske pešpoti E7 od Dolenjskih Toplic prek Dobrniča do Žužemberka. Zasnovana je bila v letu 2003 kot trajen spomin na Maro Rupeno, delegatko 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze in na kongresu izvoljene prve sekretarke te organizacije ter kot na neumorno aktivistko za izboljšanje položaja kmečkih žensk in razvoj slovenskega podeželja, posebej manj razvitih območij Dolenjske. 

 

Urbanova pot
Pot je dolga okoli 25 km in se prične v Rodinah pri Trebnjem ter nadaljuje po vinski gorici Gradišče do Blatnega klanca. Iz smeri Debenec se ji priključi krak, ki poteka od kapelice do Stana pod Debencem preko Debenca. Oba kraka se srečata v gozdu Blatni klanec. Pot se nadaljuje skozi Zabukovje do trigonometrične geodetske točke Zglavnica, skozi vas Vrh in gorico Čilpah ter skozi gorico Reber v Vinski vrh, nato do Štatenberka, kjer je cerkev svetega Martina, nato po dolini Krajinskega parka Radulja do Španovega mostu, skozi Mirno vas in gorice Padež, Zapadeži in Jerenga, skozi Šmarjeto do Šmarjeških Toplic, kjer je zaključek ali pa začetek poti. 

 

Pot Romarjev
Pot Romarjev od Žalostne gore preko Šentruperta in Vesele Gore na Zaplaz je posebna oblika oživljanja starih romarskih običajev. Ne gre za romanje v ožjem pomenu besede, ampak za pohodno pot, ki poteka po trasi romarske poti in posrečeno združuje prvine romanja (blagoslov romarjev na začetku poti, molitev pri znamenjih in križih med potjo, sveta maša ob zaključku) in moderno pohodništvo. 

 

Emina romarska pot
Emina romarska pot povezuje kraje, ki so neposredno ali posredno povezani z življenjem sv. Eme, ki je poznana tudi kot: Ema Pilštanjska, Ema Krška, kneginja Ema, Ema Breže-Selška, grofica Ema in Hemma v nemško govorečih deželah. Pot poteka preko Koroške, Štajerske, Dolenjske in Gorenjske in je povezana z istoimensko potjo v Avstriji (Hemma Pilgerweg).

Oglarska pot

Pohod po oglarski poti je tradicionalni tematski pohod. Je pa pot vedno odprta in vabi vsak dan v letu. Celotna pot teče mimo kop v različnih fazah, po dvanajstih kilometrih razgibanega travnatega, gozdnega in asfaltnega terena. Najhitrejši jo prehodijo v štirih urah, večina v šestih, nekateri pa prehodijo le del poti in jo po bližnjici mahnejo nazaj do avtomobila. Pohod ne zahteva posebne telesne pripravljenosti, priporočamo pa opremo za hojo po sredogorju.

Pot je označena z obvestilnimi tablami. Organizatorji pohoda in srečelova smo prostovoljci lokalnih društev. Za obiskovalce se zares potrudimo in vam želimo ponuditi kar največ. Srečali se boste z bogato kulturno dediščino, navezali pristne stike s hudomušnimi oglarji in tesači, prijazne gospodinje pa vas bodo osvojile z domačimi dobrotami.

TOČKA 1 je štartni in ciljni prostor, strnjen pri Lovski koči na Kalu pri Dolah. Tu se prijavite, ogrejete s toplim napitkom, za boljšo predstavo o poti pa si je dobro ogledati obvestilne table. Pot bodo kazala bela očesa in rdeče črte. Lovci vas bodo tu prijazno gostili tudi ob zaključku našega druženja.

Na območju Dol pri Litiji je pestrost živalskih vrst izjemna. Poleg srnjadi, jelenjadi in divjih svinj tu občasno opazimo tudi rjavega medveda, črno štorkljo, smrdokavro, črno žolno in še nekatere zavarovane redke ptice. V nekaterih vodotokih živi potočni rak. To je odraz neokrnjene narave.

Da je številčnost divjadi v sorazmerju s prehrambenimi zmožnostmi okolja, poskrbijo lovci Lovske družine Dole pri Litiji, ki upravljajo z loviščem. S pravilno strukturo odstrela in pravilnim načinom krmljenja ublažijo pojav bolezni pri posameznih vrstah in zmanjšajo obseg škod, ki jo divjad povzroča v agrarni pokrajini.

Na TOČKAH 2 in 6, v oglarskih vaseh Suhadole in Slavina, pa tudi drugod na poti, vas bodo veseli oglarji. Z zadovoljstvom vam bodo pokazali, kaj so se naučili od svojih dedov.

Oglarjenje na Dolah ni utonilo v pozabo. Na dobrih 2.000 ha gozdne površine in v bližini domov vsako leto prižgejo do trideset kop. Kuhanje oglja ima v teh krajih dolgo tradicijo, saj so tehniko poogljevanja v pokončnih kopah k nam zanesli Italijani že v sredini devetnajstega stoletja.

Kuhanje oglja zajema več postopkov: pripravo lesa in transport drv na kopišče, pripravo kopišča, zlaganje in pokrivanje kope, poogljevanje, razdiranje kope in embaliranje ter transport oglja.

Drva oglarji najprej navozijo okrog kopišča, nato pričnejo z zlaganjem. Največkrat postavljajo kope iz dveh skladov drv. Na zgornjem skladu kopi oblikujejo še glavo. Ko oglar odreže strženice na vrhu glave, ja kopa zložena. Zloženo pred osutjem z zemljo prekrijejo s smrekovimi vejami, listjem, senom ali svežo travo, da se prst ne vsipa med drva. Za črnjenje zemlja ne sme biti ne presuha in ne prevlažna. Ko je vsa kopa prekrita z zbito prstjo, je pripravljena za poogljevanje. Pojem poogljevanje moramo ločiti od pojma oglenitev.

Poogljevanje obsega vse faze dela od zažiganja, segrevanja do razdiranja kope. Oglenitev pa predstavlja sam fizični in kemični proces pretvorbe lesa v oglje. Ta proces uravnava oglar z luknjami za odvajanje dima, ki jih imenuje dimnice. Oglenitev se z vrha kope širi proti vznožju. Zadnje dimnice pa oglar naredi na sredini med prvim skladom in tlemi. Ko iz njih prične prihajati svetlo moder dim, je kopa kuhana. Oglar nato zapre vse odprtine in tako pusti kopo stati, da se ohladi. V ta namen oglarji kopo očistijo. Ko se ohladi, pričnejo z razdiranjem kope. Za to opravilo morajo biti prisotni vsaj trije oglarji, da vse oglje prečistijo in zložijo na rob kopišča, da se dokončno ohladi. To opravilo imenujejo »štoranje«. Ohlajeno oglje je tako pripravljeno za embaliranje v vreče različnih velikosti in za transport do kupcev.

TOČKA 3 je v vasi Gradišče. Tu je bila nekoč utrdba lesenih hiš in tu so našli žarno posodo. Gradišča so bila značilna železnodobna naselja, utrjena na številnih gričih, hribih in vzpetinah širom Slovenije. Običajno so jih postavljali nad dolinami, da bi lažje nadzorovali bližnjo in daljno okolico. Na Dolenjskem so bila najštevilčnejša manjša naselja z enojnim obzidjem, ki je v celoti obdajalo poselitveni prostor. Nasip okoli naselja je varoval ljudi in njihovo premoženje. Ta obzidja so bila grajena iz velikih, neobdelanih kamnitih blokov, zapolnjenih z ilovico in drobirjem. Malte v tem času še niso poznali.

Gradišče nad Suhadolami je stalo na kopastem, z gozdom poraščenem hribu, ki ga še danes imenujemo Gradišče. Na južni in vzhodni strani ima hrib dokaj strma pobočja, medtem ko je dostop s severozahoda zložnejši. Tudi višinska razlika med vrhom in njegovim vznožjem znaša s te strani le dobrih dvajset metrov. Železnodobno naselje je majhno, saj meri v premeru le nekaj več kot 80 metrov. Je ovalne oblike z razmeroma dobro ohranjenim obodom. Sledimo mu lahko po robu dokaj močne ježe, za katero je nastala nagnjena terasa. Tako na severozahodu preide terasa v manjši okop, ki obroblja naselbino. Na skrajni vzhodni strani pa del oboda ni več ohranjen. Zaradi velike strmine je nasip na krajšem odseku zdrsnil po pobočju. Notranjost naselja ni ravna, ampak se postopoma dviga proti najvišji točki hriba. Da bi dobili za poselitev raven prostor, so na zahodni strani zgradili tri manjše terase. Večja terasa teče tudi preko severnega pobočja hriba, vendar pa leži že izven glavnega oboda naselja. Na tam griču so v pogoreli hiši našli zoglenela žitna zrna, kar je priča, da je tu nekdaj stalo naselje, ki se je ukvarjalo pretežno s kmetijstvom.

TOČKA 4: je apnenica. Po izdelavi je podobna oglarski kopi. Žganje apna zahteva visoko temperaturo od 500 ° do 600 °C, zato je tako pridobivanje živega apna zapleten postopek.

TOČKA 5 vas želi opozoriti na vlogo gozda. Gozd je naravno bogastvo, ki tako za človeka kot celoten prostor opravlja razne naloge. Kot ekosistem ni pomemben samo za pridobivanje lesa in ostalih gozdnih dobrin, kot so gozdni sadeži, divjad, stelja, ampak pomembno vpliva tudi na ravnovesje v celotnem človekovem okolju.

Če bi ovrednotili posamezne funkcije, bi ugotovili, da neposredna korist v obliki produktov gozda predstavlja le 20% celotne vrednosti. Ostale funkcije gozda se pokažejo v posredni obliki in so odločilnega pomena za življenje ljudi in živali. Tako vpliva na klimo, je pomembno vodozbirno območje, v katerem predstavlja naravni filter za čistejšo vodo oziroma podtalnico. V današnjem času je to njegova neprecenljiva vloga. Gozd s svojimi koreninskimi sistemi, nadzemnimi deli in obilnim odpadom blaži ali preprečuje: učinke erozijskega delovanja vode, vetrne in snežne erozije, zadržuje padajoče kamenje, zemeljske plazove in usade. Tako gozd ščiti oziroma varuje nižje ležeče objekte in na ekstremno strmih območjih opravlja varovalno funkcijo. Vloga gozda pa ni zanemarljiva tudi v poučnem, raziskovalnem in rekreacijskem pomenu. Da bo gozd trajno opravljal vse funkcije, moramo prilagoditi način gospodarjenja, ki mora biti obziren do vseh gozdnih elementov.

TOČKA 7 je slap Bena. Ustvarja ga potok Bena, ki deli katastrski občini Dole pri Litiji in Šentlovrenc. Slap je zelo slikovit, saj je sestavljen iz več manjših slapičev pred osrednjim slapom, kjer voda pade v globino 8 metrov. V zimskem času se slap odene v ledeno preobleko, kar je še posebej privlačno.

TOČKA 8 je del romarske poti. Cerkev sv. Katarine Aleksandrijske je iz prve polovice 18. stoletja. Najverjetneje so sedanjo cerkev dozidali h kapeli sv. Roka, ki so jo grofje Svibenski postavili leta 1669. Glavni krilni oltar sv. Katarine, mučenke, je iz leta 1738.

TOČKA 9 je tista na poti, ki jo žejni in lačni težko dočakajo. Kmečki turizem Pr'Krjan v Dobovici zna poskrbeti za pohodniške duše. Ob organiziranih dogodkih vas bodo vedno veseli, običajno pa so odprti ob petkih in sobotah od 16. ure, ob nedeljah pa od 11. ure dalje. Po predhodnem naročilu vam bodo pripravili pristne domače jedi, dobrote iz krušne peči in z žara, seveda pa tudi ostalo tradicionalno kulinariko. Ana in Rok rada sprostita svojo inovativnost, samo prepustite se jima. Poleg odlične hrane so njihova odlika tudi domači sokovi in likerji.

TOČKA 10: Na področju Dol in širše okolice so v preteklem stoletju na premožnejših kmetijah zrastle kovačnice, ki so jih gospodarji opremili s potrebnim orodjem za opravljanje najrazličnejših popravil na svoji kmetiji. Glede na to, da večinoma niso bili strokovno usposobljeni za kovanje, so najemali t. im. potujoče kovače. Kovaštvo pri Mandlju je družinska tradicija.

V stari kovačiji imajo danes peresno kladivo, t. im. norca, ki je bil poleg kovaškega ognjišča osnovna delovna priprava v kovačiji. Največ izdelkov izpod kovaškega kladiva je bilo namenjenih znanim kupcem, prodajali pa so tudi po sejmih. Eden pomembnejših je bil Gregorjev sejem na Veseli Gori, ki je še danes živ.

TOČKA 11 je dih jemajoča razgledna točka. Nad dolinama Sopote in Bistrice se v jasnem vremenu odstira pravi panoramski razgled do Alp, Snežnika, Trdinovega vrha in mnogih drugih vrhov. Bližnji Kum se zdi na dosegu roke.

TOČKA 12 je gradič Zavrh, imenovan Neudorf. Dvorec je veljal za drugi sedež Valvasorjev, slovite rodbine, ki je imela v lasti tudi mlin v dolini Sopote. Janez Vajkard Valvasor, polihistor in avtor Slave vojvodine Kranjske, ki je živel v 17. stoletju, je na dvorec prinesel svoj plemiški grb. V času druge svetovne vojne so bili prebivalci Zavrha izgnani, z dvorca so izginile številne dragocenosti. Zapuščino zdaj ohranjajo nasledniki Franca Bostiča, ki je posestvo kupil v začetku 19. stoletja. Na nekdanje plemiške čase spominjajo ohranjen kip svetega Roka, obnovljenI viteška ter lovska soba in ostanki rova, ki naj bi z gradu vodil v dolino Sopote.